Paradižnik (Solanum lycopersicum) je v zmernem podnebnem pasu enoletna vrtnina, v tropih pa trajnica s kratko življenjsko dobo. Spada v družino razhudnikov, v katero sicer spadajo tudi čili, paprika, krompir, jajčevec, tamarilo in tudi tobak.

Paradižnik so v Evropo prinesli Španci v zgodnjem 16. stoletju. Divja vrsta izvira iz Andov v Južni Ameriki, njegovo ime izhaja iz nahuatlske (azteške) besede tomatl iz katere je nastala španska beseda tomate iz te pa angleška beseda tomato. Slovenska beseda paradižnik je izpeljanka iz besede paradiž (raj), ta izhaja iz nemške besede Paradeiser, Paradiesapfel (paradižnik), ki je prav tako izpeljana iz besede Paradies (raj). Podobno je tudi v hrvaščini, kjer se paradižnik imenuje rajčica (izpeljana iz besede raj). Poimenovanje naj bi temeljilo na svetopisemski legendi o Adamu in Evi ter prepovedanem sadežu, ki je bil upodobljen kot rdeče jabolko. Zaradi podobnosti se je poimenovanje kasneje preneslo na paradižnik.

Paradižnik gojimo zaradi mesnatih plodov, botanično jagod, ki so iz približno v 90 – 95% sestavljeni iz vode. Razmerje med topnimi sladkorji (glukoza, fruktoza in saharoza) in organskimi kislinami (predvsem jabolčna in citronska kislina) najbolj vpliva na okus paradižnika. Njegova glavna sestavina je likopen (naravno prisotno rastlinsko barvilo iz skupine karotenoidov), za katerega je značilno antioksidativno delovanje in je odgovoren za rdečo barvo zrelega paradižnika. Količina likopena, prisotnega v predelanih živilih (sok, pire, omaka, pasta, kečap), je pogosto veliko večja kot v svežih paradižnikih, saj prihaja pri predelavi do izgub vode in s tem koncentriranju drugih snovi. Prav tako ima termično obdelan paradižnik večjo biorazpoložljivost likopena kot surov, saj se med segrevanjem sprosti iz paradižnikovega matriksa.

Paradižnik je bogat z vitaminom C in kromom, vsebuje pa tudi nekatere druge vitamine in minerale kot so vitamin A in K, biotin, folna kislina, kalij, železo, vendar v manjših količinah. Vsebnost hranil pogojujejo okoljski dejavniki, vključno s tehnologijo pridelave.

Preglednica: Hranilna vrednost na 100 g paradižnika

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP in druge baze

Rastlina za optimalen razvoj in rast zahteva relativno toplo vreme in veliko sončne svetlobe. V območjih s hladnejšim podnebjem se ga goji predvsem v rastlinjakih. Zmerna klima pa omogoča njegovo rast na prostem, vendar le tekom toplejšega dela leta. Steblo večine sort paradižnikov pri rasti potrebuje oporo. Zraste lahko 1 do 3 m visoko. Korenine in listi paradižnika niso užitni, saj vsebujejo nevrotoksin solanin. Enako velja tudi za zelene parasižnike, ki postanejo užitni šele z dozorevanjem, saj se takrat omenjen toksin začne razgrajati.Cvetovi so rumene barve, premera 1-2 cm. Plodovi se razlikujejo glede na premer, od 1,5 cm do 8 ali več. Običajno so rdeče barve, obstajajo pa tudi škrlatne, rumene, zelene in vijolične sorte. Po obliki so plodovi lahko okrogli, ovalni, podolgovati ali hruškasti. Lahko so gladki ali rebrasti. Masa plodov je odvisna od sorte in intenzivnosti pridelovanja. Število semen v plodu je odvisno od sorte.

Večinoma so paradižniki, namenjeni prodaji, pobrani še preden popolnoma dozorijo. Tekom skladiščenja paradižniki še dozorevajo, vendar le pri temperaturi, ki ne pade pod 13 °C, sicer se proces zorenja ustavi. Zorjeni paradižniki se običajno ohranijo dlje, vendar imajo manj izrazit okus in nekoliko mokasto ter škrobnato teksturo v primerjavi s paradižniki, ki dozorijo na rastlini. Paradižnike je najbolje hraniti in uživati pri sobni temperaturi. Paradižnik, shranjen v hladilniku, namreč izgubi na kakovosti kar se tiče okusa, je pa še vedno užiten. Več o shranjevanju hrane v hladilniku je na voljo tukaj.

Je paradižnik sadje ali zelenjava?

Botanično gledano se sadje razvije v jagodo, ki ima semena, ki služijo za razmnoževanje rastlin oz. razvoj novih rastlin. To pomeni, da sodijo paradižnik, buče, kumare, paprika, jajčevci, koruzna zrna ter fižol in grahovi stroki med sadje; tako kot jabolka, hruške, breskve, marelice, melone in mango. Zelenjava pa je botanično gledano vsak užitni del rastline, ki ni sadež, na primer listi (špinača, solata, zelje), korenine (korenje, pesa, repa), stebla (šparglji), gomolji (krompir), čebulice (čebula) in cvetovi (cvetača in brokoli).

Ko gre za kuhanje, se sistem razvrščanja sadja in zelenjave bistveno spremeni v primerjavi z botanično kategorizacijo. V kulinarični praksi se sadje in zelenjava uporabljata glede na okus. Na splošno ima sadje mehko teksturo in je običajno sladko, lahko tudi nekoliko kislo. Najpogosteje se ga uživa samostojno, primerno pa je tudi za pripravo sladic, peciva, smutijev, marmelad, ... Medtem, ko zelenjava običajno nima sladkega okusa in ima tršo teksturo kot sadje. Zelenjavo se uživa surovo ali termično obdelano. Običajno se jo uporabi pri pripravi slanih jedi (solate, juhe, enolončnice, prikuhe, itd.)

Zanimivosti

• La tomatina je festival v Buñolu (provinca Valencia) v Španiji, kjer se vsako leto 31. avgusta udeleženci obmetavajo s paradižniki. Paradižniki na tem festivalu so posebej odbrani v ta namen, saj zaradi slabše kakovosti niso primerni za prodajo.
• Najtežji paradižnik, ki se je vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov, je bil pridelan leta 2020. Njegov obseg je znašal 83,8 cm, njegova teža pa znašala skoraj 5 kg (4,9 kg).