Čebula (Allium cepa) izhaja iz latinskega poimenovanja za čebulo cēpa oziroma pomanjševalnice cēpula. Je ena izmed mnogih vrst družine lukovk, v katero med drugim spadajo tudi česen, por, drobnjak in šalotka.

Čebula je del človekove prehrane že več kot 7000 let. Najzgodnejši zapisi izvirajo iz starega Egipta, kjer se čebula pojavlja kot rezbarija na piramidnih stenah in grobnicah, nepogrešljiva pa je bila tudi pri pogrebnih obredih in balzamiranju.

Je dvoletna rastlina, ki se običajno goji kot enoletnica. Zraste do višine med 15 in 45 cm. Njeni listi so mesnati in votli, rumenkasto do modrikasto zeleni ter se izmenično razraščajo v sploščeno, pahljačasto obliko. Na mestu kjer izraščajo, se pod zemljo ustvari čebulica. Ta je sestavljena iz skrajšanih, stisnjenih stebel obdanih z mesnatimi listi, na dnu čebulice pa se razprostri snop vlaknastih korenin. Med zorenjem čebule se začnejo rezerve hrane kopičiti in tako čebulica nabrekne. Jeseni (ali spomladi, če gre za prezimno čebulo) listje odmre, zunanja plast čebulice pa postane suha in krhka. Takrat nastopi čas, ko se pridelek običajno pobere. Če čebula čez zimo ostane v zemlji, spomladi požene do 120 cm visoko, močno steblo iz katerega se razvije belo, okroglo socvetje.

Navadna čebula se pojavlja v treh različnih barvah: Rumena ali rjava, ki se jo najpogosteje uporablja v kuhi zaradi polnega okusa, rdeča ali vijolična, ki se večinoma uporablja sveža in ima značilen oster okus ter bela čebula, ki je blažjega okusa, pri praženju in cvrtju pozlati in da značilen sladkast okus. Čebulo lahko uživamo v vseh fazah zorenja, vendar jo zaradi največjega izkoristka uživamo takrat, ko so čebulice največje.

Čebula


Hranilne vrednosti


89% sveže čebule predstavlja voda. V vsebnosti hranil in polifenolov obstajajo velike razlike med sortami čebule, pri čemer ima rjava čebula najvišjo vsebnost flavonoidov, rdeča pa antocianinov. Najvišjo vsebnost vitamina C ima rdeča čebula, medtem, ko pri ostali dveh čebulah prednjačita piridoksin (vitamin B6) in biotin (vitamin B7). Vsebnost hranil je višja v središču čebulice in se zmanjšuje od znotraj navzven.


Preglednica: okvirna hranilna vrednost 100 g surove (rjave) čebule

 

Hranilna vrednost v 100 g

%PDV*

Energijska vrednost (kcal/kJ)

34/143

2%

Skupne maščobe (g)

0

0%

-        Nasičene maščobe (g)

0

0%

Ogljikovi hidrati (g)

7,4

3%

-        Sladkorji (g)

4,4

5%

Beljakovine (g)

1,1

2%

Prehranske vlaknine (g)

1,6

5%

Vitamini in minerali

 

Vitamin B6 (mg)

0,1

10%

Vitamin B7 (µg)

3,1

6%

Železo (mg)

0,8

6%

Molibden (µg)

28,5

57%

Krom (µg)

11,6

29%

*% PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (% PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP

Zakaj čebula draži oči?


Sveže narezana čebula pogosto povzroči pekoč občutek v očeh in izzove solzenje. To je posledica sproščanja hlapnega plina, ki stimulira očesne živce. Rezanje čebule poškoduje njene celice, pri čemer se sprostijo encimi (alinaze). Ti razgrajujejo organske molekule in ustvarjajo žveplove kisline, ki reagirajo z drugim encimom in tvorijo plin (sin-propanetial-S-oksid), ki začne delovati 30 sekund po mehanski poškodbi celic in zaključi svoj cikel v približno petih minutah. Ko plin doseže oči, aktivira senzorične nevrone, kar možgani zaznajo kot pekoč občutek in »naročijo« solznim žlezam, da dražilno snov izperejo iz oči, posledica česar so solze.

Nasvet: Da bi se izognili solzenju oči, čebulo pred rezanjem segrejte, da denaturirate encime. Deluje tudi, če čebulo pred rezanjem ohladite, saj s tem zmanjšate encimske reakcije. Lahko pa se poslužite tudi načina omejitve stika s hlapi. In sicer tako, da sekljate čebulo na vetrni verandi ali ob ventilatorju, ki bo poskrbel, da plin ne bo dosegel vaših oči.


Sajenje, spravilo pridelka, shranjevanje


Čebula uspeva na ilovnatih in peščenih tleh, ki so dobro odcedna, obsijana s soncem in niso sveže gnojena. Sadi se jeseni ali spomladi, ko so tla že dovolj topla in je rastlina, ki prenese tudi zimski mraz.

Znak, da je čebula dozorela, so rumeni in povešeni listi. Čas spravila je običajno proti koncu poletje, ko je vreme še toplo, da se posuši v toplem in zračnem prostoru. Sušenje traja približno en teden, nato pa je pripravljena za skladiščenje v suhem in hladnem prostoru, kjer zdrži 6-8 mesecev.

Čebulo se shranjuje ločeno od drugih pridelkov, saj se ti lahko navzamejo njenega vonja. Shranjujemo jo lahko v sveži, zamrznjeni, konzervirani, karamelizirani, vloženi in nasekljani obliki. Čebula v prahu pa je lahko odlična začimba, kadar sveža ni na voljo.

Recept

Pečena čebula z balzamičnim kisom

Čebule narežemo na polovico, jih rahlo premažemo z medom in oljčnim oljem ter zapečemo v pečici. Ko jih postrežemo, jih pokapljamo z gostim balzamičnim kisom. Jed lahko ponudimo npr. kot prilogo jedem z žara, ali pečenemu mesu.


Zanimivosti:

  • Čebula je glede na letno količino pridelane zelenjave 6. najbolj priljubljena zelenjava na svetu;
  • Na leto se pridela približno 50 milijonov ton čebule. Povprečna oseba pa letno zaužije 13,7 kg čebule;
  • Čebula je strupena za pse, mačke, morske prašičke in druge živali, saj vodi v nastanek anemije, ki lahko v hudih primerih povzroči celo smrt;
  • Uživanje čebule lahko povzroči neprijeten zadah, da se tega znebite, je potrebno zaužiti peteršilj;
  • Stara angleška modrost pravi, da kadar so stene čebule zelo tanke prihaja blaga zima, če pa so stene čebule debele, bo zima huda;
  • Antični Grki so verjeli, da te uživanje čebule naredi močnejšega, zato so jo množično uživali na prvih olimpijskih igrah;
  • Britanski kmet (Tony Glover) je leta 2014 pridelal najtežjo čebulo ne svetu, ki je tehtala 8,5 kilogramov;
  • Sok čebule se uporablja za odganjanje žuželk in preprečuje rjavenje železa. 

Viri in dodatna literatura

  • El Mashad, H. M., Zhang, R., & Pan, Z. (2019). Onion and Garlic. Integrated Processing Technologies for Food and Agricultural By-Products, 273–296. doi:10.1016/b978-0-12-814138-0.00011-3 

  • Lawande, K. E. (2012). Onion. Handbook of Herbs and Spices, 417–429. doi:10.1533/9780857095671.417

  • Dini, I. (2011). Red Onion (Allium caepa L. var. tropeana) Seeds. Nuts and Seeds in Health and Disease Prevention, 981–990. doi:10.1016/b978-0-12-375688-6.10116-1 

  • HAVEY, M. J. (1993). Onion. Genetic Improvement of Vegetable Crops, 35–49. doi:10.1016/b978-0-08-040826-2.50008-4

  • Lawande, K. E. (2001). Onion. Handbook of Herbs and Spices, 249–260. doi:10.1533/9781855736450.249

  • Khokar, S., & Fenwick, G. R. (2003). ONIONS AND RELATED CROPS. Encyclopedia of Food Sciences and Nutrition, 4267–4272. doi:10.1016/b0-12-227055-x/00862-2 

  • OPKP – Odprta platforma za klinično prehrano (IJS). URL: http://www.opkp.si

  • Scott, Thomas. "What is the chemical process that causes my eyes to tear when I peel an onion?". Ask the Experts: Chemistry. Scientific American. https://www.scientificamerican.com/article/what-is-the-chemical-proc/