Zdrava prehrana v okviru trajnostnega prehranskega sistema

Naš planet se že desetletja sooča s preobremenjenostjo okolja, ki se odraža v podnebnih spremembah, onesnaževanju voda in hitrem uničevanju naravnih ekosistemov ter s tem nenadzorovanem izumiranju rastlinskih in živalskih vrst. K temu veliko pripomorejo tudi naše prehranjevalne navade, netrajnostno kmetijstvo in velike količine zavržene hrane.

Posebej oblikovana skupina znanstvenikov z vsega sveta se je zato lotila zapletenega vprašanja, kako zagotoviti zdravo prehrano za vse prebivalce sveta in pri tem ostati znotraj trajnostih mej našega planeta. Prehrana pretežnega deleža ljudi v razvitem svetu, vključno z Evropo, je namreč postala močno osiromašena, saj vsebuje veliko kalorij in malo s hranili bogatih živil, kar se odraža predvsem v porastu kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni itn. Po drugi strani pa je navkljub zadostni pridelavi hrane na svetu lačnih več kot 820 milijonov ljudi. Trenutno stanje škodi tako zdravju ljudi kot našemu planetu, zato so spremembe takorekoč nujne.

»Planetarna« zdrava prehrana

Člani raziskovalne skupine so zato predlagali način prehranjevanja, ki bi izboljšal zdravje ljudi in s tem preprečil več kot 10 milijonov prezgodnjih smrti, hkrati pa razbremenil okolje in kakovostno življenje omogočil tudi našim zanamcem. Prehranski vzorec, ki ga skupina predlaga, je zasnovan za odrasle in otroke, starejše od dveh let.

Po definiciji mora zdrava prehrana zadostiti posameznikov energijskim potrebam, hkrati pa zagotoviti optimalne vnose makro- in mikrohranil ter ostalih koristnih snovi, ki zagotavljajo optimalno zdravje. Predlagan »planetarni« način prehranjevanja predvideva, da večino potreb po beljakovinah pokrijemo z rastlinskimi beljakovinami, npr. stročnicami in oreški, manjši delež z ribami, perutnino, jajci in manj mastnimi mlečnimi izdelki, hkrati pa za več kot 50% zmanjšamo vnos rdečega mesa. Pridelava mesa namreč močno obremenjuje naše okolje, pretirano uživanje rdečega mesa in procesiranih mesnih izdelkov pa je povezano z večjo pojavnostjo srčno-žilnih bolezni, nekaterih vrst raka in na splošno s povečano umrljivostjo.

V sklopu ogljikovih hidratov znanstveniki opozarjajo na preveliko uživanje rafiniranih žit, kot so bela moka in izdelki iz nje, oluščenega riža in krompirja, ki imajo visok glikemični indeks in malo hranil in skorajda nobenih vlaknin. Takšni ogljikovi hidrati so povezani s povišano telesno težo, diabtesom tipa 2 in srčno-žilnimi boleznimi. Predlagana prehrana naj bi zato vsebovala veliko polnozrnatih žit (približno 230 g/dan, oz. do 60% dnevnega energijskega vnosa) in le okoli 50 g gomoljne zelenjave, kot je npr. krompir, dnevno. Prav tako bi morali za več kot 50% zmanjšati tudi uživanje hrane z dodanim sladkorjem.

Omejevanje skupnih maščob nima potrjenih pozitivnih učinkov na zdravje, dokler uživamo pretežno rastlinske maščobe, ki imajo nizko vsebnost nasičenih maščobnih kislin. Med zdravju mnaj koristne maščobe, katerih uživanje naj bi omejevali, pa je skupina strokovnjakov izpostavila najrazličnejše živalske maščobe. Predlagan način prehranjevanja predvideva zaužitje 50 g maščob na dan, ki jih lahko zaužijemo v obliki oreškov, semen in rastlinskih maščob z večjim deležem nenasičenih maščob.

Poleg omenjenih živil, moramo za optimalno zdravje dnevno zaužiti vsaj pet porcij sadja in zelenjave (ali približno 200 g sadja in 300 g zelenjave na dan).

Če predlagan način prehranjevanja, ki bi nam zagotovil optimalno zdravje, primerjamo s prehrano povprečnega Evropejca, ugotovimo, da danes pojemo več kot štirikrat toliko rdečega mesa, kot ga predvideva koncept »planetarne prehrane«, trikrat preveč krompirja in dvakrat preveč jajc. Glede na priporočila "planetarne" zdrave prehrane bi bilo potrebno zmanjšati tudi količino drugih živil, živalskega izvora. Rib zaužijemo skorajda dovolj, medtem ko še zmeraj pojemo premalo, polnozrnatih žit, sadja in zelenjave, stročnic in oreškov pa komajda za vzorec. Omenjeni način prehranjevanja bi zmanjšal količino zaužitih škodljivih nasičenih maščob in dodanega sladkorja, hkrati pa povečal dnevni vnos cinka, železa, vitamina A in folata. V zvezi s tem je potrebno pojasniti še, da strokovna skupina ni priporočila izločitve živil živalskega izvora, temveč le zmanjševanje uživanja le-teh.

Preglednica: Predlagana prehrana, preračunana na 2500 kcal dnevnih potreb po energiji, s predvidenimi še sprejemljivimi razponi v posameznih makrohranilih in živilih.

Zagotavljanje trajnostnega prehranskega sistema

Svetovna pridelava hrane je panoga, s katero človek na planet vrši največji pritisk. Kmetijske površine danes pokrivajo že 40% Zemljinega površja in porabijo kar 70% vse sveže vode na planetu. Izguba in fragmentacija naravnih habitatov, ki sta posledica pridobivanja novih kmetijskih površin, sta glavni razlog za ogroženost kar 80% vseh vrst sesalcev in ptičev, ki jim grozi izumrtje. Prav tako smo z nepremišljenim ribolovom popolnoma izčrpali kar 60% ribjih populacij, kar se kaže v upadanju ulova že od leta 1996.

Sodobno kmetijstvo, predvsem živinoreja, v ozračje spusti tudi okoli 30% vseh toplogrednih plinov, vendar pa poročilo izpostavlja tudi, da je v nekaterih okoliščinah tudi živinoreja pomembna za prehrano in ekosistem, koristi in tveganja v zvezi z živinorejo pa je treba obravnavati za vsak primer posebej. Kot problematična je omenjena tudi intenzivna raba umetnih gnojil, ki ruši ravnovesje dušika in fosforja ter nebrzdano uničuje habitat divjih rastlinskih in živalskih vrst. Da bi lahko izpolnili cilje pariške konvencije, ki predvideva, da dvig temperature, kot posledico globalnega segrevanja omejimo na največ dve stopinji in cilje trajnostnega razvoja, ki jih predvidevajo Združeni narodi, je nujno, da naša proizvodnja hrane postane bolj trajnostno naravnana. Znanstveniki zato v poročilu predlagajo, da se preostalih 50% Zemljine površine, ki jo zaenkrat še pokrivajo naravni habitati, zavaruje kot nedotaknjene ekosisteme (t.i. strategija »polovice Zemlje«), saj lahko na obstoječih kmetijskih površinah pridelamo dovolj hrane za vse prebivalce planeta. Tak ukrep bi lahko pripomogel k cilju, da ustavimo nebrzdano izumiranje vrst, ki smo jo povzročili v zadnjih desetletjih in ohranimo vsaj 80% vseh vrst iz predindustrijskega obdobja.

Velik problem predstavljajo tudi ogromne površine monokultur, ki zemljo osiromašijo in močno znižajo agrikulturno biodiverziteto, ki sicer pripomore k boljšemu uspevanju rastlin in manjši porabi fitokemičnih sredstev. Od 14 000 užitnih rastlin za prehrano ljudi uporabljamo le med 150 in 200 vrst, medtem ko tri (riž, koruza in pšenica) prispevajo kar 60% k vsem zaužitim kalorijam po svetu. Veliko rastlin, katerih plodove in semena bi prav tako lahko uporabljali kot osnovna živila, imajo izjemno dobro hranilno sestavo (ajda, kvinoja, proso …), hkrati pa so odpornejše na vremenska nihanja, ki jih prinaša globalno segrevanje.

Prav tako je za trajnostno in okoljsko manj obremenjujoče kmetijstvo nujno potrebno znižati količine odpadne hrane. Po vsem svetu namreč letno zavržemo kar 1,3 milijarde ton hrane, kar je kar tretjina celotne proizvodnje. Skupaj z zmanjšanimi izgubami hrane in z izboljšanimi agronomskimi praksami lahko znižamo porabo umetnih gnojil in pesticidov, zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov in tako občutno znižamo negativen vpliv kmetijstva na okolje.

Preoblikovanje globalnega prehranskega sistema

Poročilo predlaga tudi pet najpomembnejših strategij, ki bodo potrebne, da spremembe postopoma uvedemo v praksi.

1. Potrebno bo oblikovati prehranske politike, ki bodo ljudi spodbujale k uživanju zdrave hrane iz trajnostnih virov, vključno z razpoložljivostjo in cenovno dostopnostjo zdrave hrane ter izboljšano logistiko in skladiščenjem. 
2. Kmetijske prakse je potrebno preusmeriti iz proizvodnje velikih količin posameznih pridelkov k proizvodnji manjših količin bolj raznolikih in hranilno bolj bogatih vrst rastlin. Globalne kmetijske politike bi morale proizvajalce spodbujati k pridelavi hranljivih živil na rastlinski osnovi, razvijati programe, ki podpirajo različne proizvodne sisteme, in povečati financiranje raziskav za načine za povečanje prehrane in trajnosti. V nekaterih okoliščinah je živinoreja pomembna za prehrano in ekosistem, koristi in tveganja v zvezi z živinorejo pa je treba obravnavati za vsak primer posebej.
3. Ključnega pomena bo tudi trajnostno intenziviranje kmetijstva, ki mora upoštevati lokalne razmere, da bi lahko uporabili ustrezne kmetijske prakse in ustvarili trajnostne, visoko kakovostne pridelke.
4. Prav tako bo učinkovito upravljanje kopenske in oceanske rabe pomembno za ohranjanje naravnih ekosistemov in zagotavljanje nadaljnje preskrbe s hrano. To bi bilo mogoče doseči z varovanjem nedotaknjenih naravnih območij na kopnem (potencialno s spodbudami), prepovedjo izsekavanja gozda za nova zemljišča, obnavljanjem degradiranih zemljišč, odstranjevanjem škodljivih ribolovnih subvencij in zapiranjem vsaj 10% morskih območij za ribolov (vključno z odprtim morjem za ustvarjanje ribiških bank).
5. Živilske odpadke je potrebno vsaj prepoloviti. Večina živilskih odpadkov se pojavlja v državah z nizkim in srednjim dohodkom med proizvodnjo hrane zaradi slabega načrtovanja letine, pomanjkanja dostopa do trgov, ki preprečujejo prodajo proizvodov, in pomanjkanja infrastrukture za shranjevanje in predelavo hrane. Potrebne so boljše naložbe v tehnologijo in izobraževanja za kmete. Odpadna hrana je prav tako problematična v državah z visokim dohodkom, kjer pa jih v glavnem povzročajo potrošniki, in jih je mogoče rešiti s kampanjami za izboljšanje nakupovalnih navad, pomoč pri razumevanju datumov „uporabno najmanj do“ in „porabiti do“ ter izboljšanjem skladiščenja in priprave hrane, velikosti porcij in navajanjem na porabo ostankov.

Celotno poročilo najdete na sledeči povezavi.