Med korenovke uvrščamo rastline, pri katerih v prehrani uporabljamo predvsem podzemni del – odebeljeno korenino oziroma koren. Pri nekaterih uporabljamo tudi liste, vendar običajno bolj kot začimbo, kot sta na primer peteršilj in zelena. Koren za rastlino predstavlja založni organ, v katerem rastline, poleg drugih snovi, shranjujejo ogljikove hidrate, ki ji služijo kot vir energije za nadaljnjo rast in razvoj, predvsem pa za nadaljnji razvoj, cvetnega stebla in semen, ki služijo razmnoževanju. Korenovke se med seboj razlikujejo glede na vsebnost škroba in sladkorjev ter razmerja med njimi. Poleg ogljikovih hidratov, pa so korenovke tudi vir številnih vitaminov in mineralov ter nekaterih drugih biološko aktivnih snovi. Gre za cenovno dostopno zelenjavo z bogato hranilno sestavo, katere prednost je tudi ta, da jo je mogoče dlje časa shranjevati v sveži obliki.

Korenje

Značilno oranžno barvo dajejo korenju karotenoidi, predvsem β-karoten in α-karoten. Biološka razpoložljivost β-karotena, oziroma njegova pretvorba v vitamin A precej niha, glede na način priprave. Ker sodi vitamin A med v maščobi topne vitamine, prisotnost maščob njegovo absorbcijo povečuje, enako velja tudi za toplotno obdelavo korenja ali stiskanje svežega soka. Korenje velja za bogat vir vitamina A. Korenje je tudi dober vir vitamina K ter piridoksina (vitamin B6).

Več o korenju najdeš tukaj.

Peteršilj

Peteršilj (Petroselinum crispum) je svetlo zelena dvoletna rastlina, katere koren je precej podoben pastinaku, a se njuna okusa bistveno razlikujeta. Najbolje uspeva v vlažnih, dobro odcednih tleh, ob polnem soncu. Koren se pogosto uporablja v srednje in vzhodnoevropski kuhinji za pripravo juh, enolončnic ali kot surov prigrizek. Raba listov in stebel pa je zaradi svoje aromatičnosti bolj razširjena, pretežno se uporabljajo kot zelišče ali okras. Ločimo dve vrsti peteršilja in sicer kodrolistni ter italijanski oziroma gladko-listni peteršilj. Slednji ima zaradi visoke vsebnosti eteričnega olja močnejšo aromo. Zelo cenjen pa je tudi v ljudskem zdravilstvu kot diuretik, ki pospešuje izločanje seča. Večjih količin peteršilja se moramo izogibati, saj lahko pride do zastrupitve, povezane z vsebnostjo eteričnega olja oz. njegove sestavine apiola, ki lahko vodi v odpoved ledvic.

Več o peteršilju najdeš tukaj.

Repa

Repa (Brassica rapa) ali bela repa je korenovka bele barve, ki ima rdeče, zeleno ali vijolično obarvan nadzemni del, ki ga je obsijalo sonce. Koren je kroglaste ali podolgovate oblike brez stranskih korenin, meso pa je bele barve. Listi repe se lahko jedo kot »zelena repa« in po okusu spominjajo na gorčico. Repa izvira iz območja današnjega Afganistana, prve omembe pa izvirajo iz grških in rimskih besedilih, kjer je igrala veliko vlogo v človeški prehrani in živalski krmi. Repa najbolje uspeva v hladnem vremenu, saj vročina povzroči olesenelost korenov in posledično slabši okus. Avtohtoni slovenski sorti sta kranjska podolgovata in kranjska okrogla repa. Tradicionalna slovenska oziroma prekmurska narodna jed pa »bujta repa«, pripravljena iz kisle repe.

Več o repi najdeš tukaj.

Redkvica

Rdeča redkvica (Raphanus sativus var. sativus) ali vrtna redkev je korenovka, katere divji predniki izvirajo iz jugovzhodne Azije, jedli pa so jo že stari Egipčani. Poznamo več različnih sort, ki se razlikujejo po barvi, velikosti, obliki korena, dolžini zorenja ter intenziteti okusa. Surova redkvica ima hrustljavo teksturo in oster okus, ki ga povzročajo glukozinolati in encim mirosinaza, ki se ob žvečenju kombinirajo in tvorijo spojine, ki so sicer prisotne tudi v gorčici, hrenu in wasabiju.

Več o redkvicah najdeš tukaj.

Pastinak

Pastinak (Pastinaca sativa) ali navadni rebrinec je korenovka, ki so jo jedli že v antiki. Iz vzhodnega Sredozemlja so ga po Evropi raznesli Rimljani in Kelti, ki so ga cenili kot zdravilno rastlino, služil pa je tudi za izdelavo sladkega vina, piva ter sladila. Je dvoletnica, ki se goji kot enoletnica, saj uporabljamo koren in liste, v drugem letu namreč rastlina razvije cvetno steblo in semena. Za gojenje so bolj primerni kraji s hladnejšo klimo. Običajno se ga ne pobere vse do prve zmrzali, saj nizke temperature tal povzročijo, da se škrob, shranjen v koreninah, pretvori v sladkor, kar mu daje značilen sladkast okus. Pobiranje pridelka se torej začne pozno jeseni po prvi zmrzali in se nadaljuje tekom zime. Pastinak spominja na korenje in se ga lahko tudi uporablja na podoben način. Lahko se ga peče, kuha, praži ali preprosto uživa surovega. Pečeni pastinak v nekaterih delih angleško govorečega sveta velja za bistveni del božične večerje in je pogosto značilen ob tradicionalni nedeljski pečenki.

Več o pastinaku najdeš tukaj.

Preglednica: Hranilna vrednost v 100 g živila

 *% PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (% PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30 g). Vir: OPKP