Arašide ali zemeljske oreške (Arachis hypogaea) botanično razvrščamo v družino metuljnic (Fabaceae), v kateri najdemo tudi znane stročnice kot sta fižol in grah. Posebnost arašidov je, da se njihovi stroki razvijejo pod zemljo. Tudi arašidi so torej stročnice, ker pa so po okusu, strukturi, uporabi in hranilni sestavi podobni drevesnim oreškom, jih kulinarično uporabljamo kot oreške.

Arašidi izvirajo iz Latinske Amerike in so bili že pred več kot 7.600 leti  pomemben del prehrane starih civilizacij, Aztekov in drugih indijanskih plemen. Po odkritju Južne Amerike, so arašide začeli uvažati v Evropo, španski trgovci, pa so jih prinesli tudi v Afriko. Danes so arašidi pomembna poljščina v več državah po svetu, zlasti v ZDA, Indiji, Kitajski, Nigeriji in Argentini.

Rastlina arašidov je enoletnica, ki doseže višino 30 do 80 cm. Rastlina je samoprašnica, nad zemljo oblikuje cvetoč grm, podoben fižolu grmičarju, pod zemljo pa močno razvejane in globoke korenine. Od stročnic se razlikuje po načinu razvoja plodov. Cvetovi so, v odvisnosti od sorte, lahko rumene, oranžne ali rdeče barve. Po oploditvi se cvet oz. plodnica upognejo proti tlom, ko se zarije v zemljo, se oblikuje strok. Od cvetenja do zorenja potrebuje rastlina od 45 do 60 dni. Stroki je valjast, dolgi 3 do 7 cm in široki od 1 do 1,5 cm. V strokih se nahajajo semena oz. tako imenovani arašidi. Vsak strok ima običajno 2 do 4 semena, lahko pa tudi več. Semena so jajčasta, dolga od 1 do 4 cm. Ko dozorijo, imajo svetlo ali temno-rožnato povrhnjico in belo meso. Semena so obdana s skorjo stroka, ki je slamnato rumena, tanka in debela, drobno ali grobo mrežasta, ki ni užitna. Vsaka rastlina lahko proizvede od 20 do 50 strokov. Ker so občutljivi na mraz jih gojijo predvsem v tropskih in subtropskih predelih, saj za uspevanje potrebujejo veliko vode in sonca. Arašide je potrebno posaditi zgodaj spomladi, saj ima zelo dolgo rastno dobo, plodove pobiramo jeseni. Kot večina drugih stročnic, tudi arašidi živijo v sožitju s simbiotskimi bakterijami, ki vežejo dušik iz tal. Zaradi te sposobnosti je rastlina manj zahtevna za gnojenje in uspešneje raste na revnejših tleh, pomembno prispeva k izboljšanju rodovitnosti tal in je primerna kultura za kolobarjenje.

Hranilna sestava

Arašidi so zelo hranljivi, saj vsebujejo veliko maščob, ki so pretežno nenasičene (80%), med drugimi oleinsko kislino, ki je npr. prisotna tudi v oljčnem olju in linolno kislino, omega-6 maščobno kislino, ter alfa-linolenska kislina, omega-3 maščobno kislino. Manjši del predstavljajo nasičene maščobe. Prav tako arašidi vsebujejo precej prehranskih vlaknin ter rastlinskih beljakovin. Arašidi so bogati z vitaminom E ter nekaterimi vitamini B skupine. So vir cinka ter kroma in so bogati z magnezijem, kalijem, fosforjem, bakrom, manganom in molibdenom. Ker so lahko precej kaloričen prigrizek je priporočljivo paziti na zaužito količino. Primerno jih je uživati kot del uravnoteženega obroka.

Preglednica: hranilna vrednost na 100 g arašidov

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP in druge prehranske baze.

Arašidi in drugi oreški sodijo med alergene in lahko pri ljudeh, ki so nanje alergični, povzročijo resne in življenjsko ogrožajoče reakcije. Alergija na oreške je posledica preobčutljivosti imunskega sistema posameznika na beljakovine v oreških. Preobčutljivostna reakcija je ena od oblik imunskega odziva, vendar je ta imunski odziv pretiran in buren, tako da organizmu ne koristi, pač pa mu celo škoduje. Imunski sistem bolnika z alergijsko boleznijo nekaterih snovi, ki jih v tem primeru imenujemo alergeni, ne prepozna in jih ne tolerira. Odziv telesa ob zaužitju oreškov pri posamezniku, ki je nanje alergičen, vodi do simptomov, ki so lahko blažji (srbečica, rdečica, otekanje ustnic jezika ali obraza) ali hujši kot je oteženo dihanje slabost, bruhanje in celo anafilaktični šok. Oreški se kot sestavina pogosto uporabljajo v živilski industriji, že v sledovih (zelo majhnih količinah) pa lahko povzročijo alergijske reakcije pri bolj občutljivih posameznikih. Do prisotnosti oreškov v sledovih lahko pride v primeru t.i. navzkrižne kontaminacije izdelka, ki sicer ne vsebuje oreškov kot sestavin, se pa proizvaja na isti liniji, kjer poteka proizvodnja izdelkov z oreški kot sestavino. Zato je v primerih, ko je potrebno izključevanje oreškov iz prehrane, ključno branje označb živil na katerih tovrstne informacije pridobimo.