Sliva sodi med koščičasto sadno drevje, spada v družino Rožnic (Rosaceae), kamor sodijo tudi marelice, češnje, breskve itd. Že v 1. stol. je rimski pisec Plinij starejši opisal 12 sort sliv. Danes jih poznamo preko 2.500 sort, ki so prilagojene na zelo različne klimatske razmere. V Evropi jo gojimo že skoraj 2.000 let, v Ameriko pa so jo prinesli španski misijonarji in angleški kolonialisti. Gospodarsko najpomembnejši slivi na svetu sta evropska sliva (Prunus domestica), ki najverjetneje izvira iz vzhodne Evrope ali zahodne Azije okoli Kavkaza in Kaspijskega jezera in japonska sliva (Prunus salicina), pa izvira iz Kitajske in je bila udomačena na Japonskem. Ob koncu 18. stoletja je bilo v naših sadovnjakih kar 50 % sliv, v zadnjih letih pa se slive pridelujejo v manjšem obsegu.

Drevo slive je razmeroma nizko in ima povprečno življenjsko dobo okoli 35 let. Je žužkocvetka, kar pomeni, da so za prenos peloda oz. oprašitev potrebne žuželke. Sliva cveti v marcu in aprilu, cvetovi so bele ali zeleno-bele barve. Plodovi običajno dozorijo 3-6 mesecev po cvetenju in so lahko okrogle ali ovalne oblike. Kožica je tanka in plod ščiti pred zunanjimi vplivi. Evropska sliva je običajno vijolično modre barve, barve drugih sort pa lahko variirajo od zelene, rumene, črne, vijolične do rdeče barve. Meso je sočno in sladko-kiselkastega okusa, oranžno-rumene do zelene, pri nekaterih sortah tudi temno rdeče barve. V sredini je koščica, ki se glede na sorto lahko loči od mesa (cepke) ali pa je čvrsto zaraščena z mesom (kostenica).

V preteklosti so se slive uporabljale na raznotere načine, za današnje razmere tudi precej neobičajne. Koščice med drugim npr. uporabljali tudi za izdelovanje kave, kot kurivo in krmo. Slive so se pogosto dodajale jedem kot so kaše in pogače. Za Prekmurje so bile značilne ocvrte slive, še danes pa dobro poznamo slivove cmoke. Slive od nekdaj tudi sušimo, jih predelujemo v marmelade, džeme, sokove, žganja ali pa jih uživamo sveže.

Hranilna sestava

Slive so vir vitamina K. Od mineralov vsebujejo največ kalija, kateremu sledijo baker, magnezij in železo. Bogate so s flavonoidi antocianini, katerih vsebnost se med sortami razlikuje, plodovom pa dajejo značilno modro, vijolično ali tudi rdečo barvo. Suhe slive imajo v primerjavi s svežimi višjo energijsko vrednost zaradi višje vsebnosti sladkorjev. Bogatejše so tudi s prehranskimi vlakninami, vitamini in minerali, še posebej z vitaminom K, kalijem, bakrom in so vir železa.

Preglednica: hranilna vrednost v 100 g sliv in suhih sliv

*%PDV: Za energijsko vrednost in makrohranila kot delež priporočenega vnosa (%PV) za povprečno odraslo osebo (8 400 kJ/2 000 kcal); za vitamine in minerale kot delež priporočenega dnevnega vnos (%PDV) za odrasle - upoštevajoč Prilogo XIII Uredbe (EU) 1169/2011. Za prehranske vlaknine kot delež običajno priporočenega vnosa za odrasle (30g). Vir: OPKP in druge baze.

Suhe slive

Suhi plodovi evropske slive vsebujejo prehranske vlaknine in druge snovi, ki prispevajo k normalnemu delovanju črevesja in imajo ugoden učinek na prebavo. Sklep, ki ga je leta 2012 sprejela Evropska agencija za varnost hrane, navaja, da je za odvajalne učinke sliv lahko odgovorna tudi vsebnost sorbitola - sladkornega alkohola. Za takšno delovanje je potrebno zaužiti vsaj 100 gramov suhih sliv na dan.