Gobarjenje je v Sloveniji eden od najbolj priljubljenih hobijev, gobe pa cenjena kulinarična specialiteta. Vendar je uživanje gob lahko tudi zelo nevarno, zato moramo biti zelo pazljivi, katere gobe nabiramo in uživamo.
V primeru suma na zastrupitev z gobami se čim prej posvetujemo z zdravnikom in ne čakamo, da bodo težave mogoče spontano minile, saj s tem izgubljamo čas, ko je še možno z ustrezno terapijo preprečiti najhujše učinke pri morebitni zastrupitvi z zeleno mušnico.
Priporočljivo je zmerno uživanje gob, kot dodatek k različnim jedem je v navadi v večini kuhinj, vendar pa moramo skrbno pretehtati oziroma dobro poznati vrste gob, ki jih uživamo, kajti številne med njimi so strupene. Posebej ranljive skupine prebivalstva, kot so ljudje s predpisanimi dietami, starejši in otroci do četrtega leta starosti, naj bi gob sploh ne uživali. Pravi gobarji naj bi se učili v gobarskih društvih, na ekskurzijah in predvsem od starejših izkušenih gobarjev, ki podajajo svoje znanje in dragocene izkušnje.
V Sloveniji poznamo približno 3 000 vrst gob, med njimi je kakih 200 strupenih. Strupi (toksini) v gobah so kemične snovi, ki se izdelujejo in hranijo v telesu sadeža. Čeprav so prisotni v majhnih količinah, imajo potencialno škodljivi učinek na različne organe človeka pri uživanju strupenih gob. Učinki so lahko različni in segajo od prebavnih motenj pri blagih zastrupitvah do smrti pri hujših. Vzrok za zastrupitev je velikokrat zamenjava strupene gobe z užitno zaradi podobnosti v barvi in splošni morfologiji, kar predstavlja 95 % vseh vzrokov za zastrupitev. Vsaka strupena goba vsebuje enega ali več strupov, ki so lahko razvrščeni v skupine glede na fiziološke in klinične učinke, tarčni organ in potreben čas (latentni čas) za pojav simptomov in znakov po zaužitju. Na resnost zastrupitve vplivajo tudi zaužita količina, letni čas, geografsko območje, na katerem je gliva zrasla, način priprave in individualni odziv na strupe.
Vrste zastrupitev z gobami glede na klinično sliko in simptome
Glede na klinično sliko oziroma značilne simptome ločimo več vrst zastrupitev z gobami. Te so poimenovane po strupih, ki jih vsebuje določena skupina gob: amatoksinska, giromitrinska, ibotenska, koprinska, muskarinska, psilocibinska in orelaninska. Dodani sta še dve vrsti - prvo povzroča obsežna skupina strupenih gob, ki vsebujejo doslej še pretežno neidentificirane strupe z lokalnim učinkom na sluznico prebavnega trakta in povzročajo le prebavne motnje, imenujemo jo gastrointestinalna; drugo vrsto predstavljajo simptomi, ki se lahko pojavijo po zaužitju sicer užitnih gob in niso vezani na toksine; pojavijo se lahko zaradi preobilnega gobjega obroka, neustrezne priprave gob, težke prebavljivosti gob, zaužitja pokvarjenih ali sekundarno kontaminiranih gob, predhodne bolezni prebavil, alergije na mikoproteine ali idosinkrazije na gobje sestavine. Ker se večina zastrupitev z gobami začne s slabostjo, bruhanjem in drisko, je zdravnik vedno znova v dvomu, ali gre za najpogostejšo zastrupitev s strupenimi gobami, ki povzročajo le prebavne motnje, to je gastrointestinalni sindrom, ali pa za najnevarnejšo zastrupitev z gobami, ki jo povzročajo amatoksini zelene mušnice. Z zastrupitvami z ostalimi skupinami gob se srečujemo sporadično.
Prva pomoč, ki jo nudimo ob sumu na zastrupitev z gobami
V primeru težav po zaužitju gob se moramo takoj posvetovati z osebnim ali dežurnim zdravnikom, ki bo na osnovi anamnestičnih podatkov ter znakov in simptomov ocenil, ali je potrebna ambulantna oziroma hospitalna obravnava. Če bo treba, se bo posvetoval tudi z zdravnikom v Centru za zastrupitve, ki bo podal tudi navodila glede izzivanja bruhanja, lavaže želodca in dajanja aktivnega oglja ter odvajala. Večina zastrupitev z gobami se začne s slabostjo, bruhanjem in drisko. Pravočasna prepoznava zastrupitve z zeleno mušnico je za bolnika odločilna, saj tovrstna zastrupitev zahteva takojšno odločno specifično ukrepanje za razliko od zastrupitve s strupenimi gobami, ki povzročajo le prebavne motnje in težave običajno spontano izzvenijo ali pa so potrebni le simptomatični ukrepi.
Pri sumu na zastrupitev z gobami napredimo skrbno anamnezo: kdo, kaj, kdaj, kje, kako - je zaužil strupeno gobo. Pri identifikaciji zaužitih gob si pomagamo tudi s slikami iz gobarske literature. Ker je anamneza glede zaužitih precej nezanesljiva, je ključni diagnostični usmernik čas, ki je pretekel od zaužitja gob, do pojava prvih znakov. Prvi simptomi se pri zaužitju gob, ki povzročajo le gastrointestinalni sindrom, začnejo kmalu, znotraj dveh ur po zaužitju gob, pri zastrupitvi z zeleno mušnico pa šele po najmanj šestih urah. Shranimo tudi morebitne ostanke gob, prav tako tudi izbljuvano vsebino želodca zaradi morebitne identifikacije trosov in pomoči zdravniku, ko se odloča o zdravljenju.
Zastrupitve z gobami v Sloveniji
Zastrupitve z gobami so pogoste v poznem poletnem, predvsem pa v jesenskem času. Zaradi številnih priljubljenih načinov konzerviranja gob, moramo možnost zastrupitve z gobami diferencialno diagnostično upoštevati tudi izven gobarske sezone. Število zastrupitev z gobami je na splošno gledano v upadanju, kar pripisujemo ozaveščenosti ljudi glede nevarnosti uživanja gob. Število smrti zaradi zastrupitev z gobami se je v zadnjih letih zmanjšalo na nič do en primer letno - pred dobrimi dvajsetimi leti je v Sloveniji zaradi zastrupitve z zeleno mušnico umrlo letno tudi do deset ljudi. Zadnji dve leti je bila izredno bogata gobarska sezona, v družbi pa se pojavlja tudi splošen trend k bioprehrani, kar je verjetno botrovalo k ponovnemu porastu števila zastrupitev z gobami, k sreči pa ne tistih najhujših, ki se končajo s smrtjo.
Daljše besedilo s slikami, tabelami in grafi najdete na naslednji povezavi.
