Pogosto se srečujemo z zanimivimi vprašanji, kam se posamezna živila sploh uvrščajo. Verjetno ste že kdaj slišali za trditev, da je paradižnik v resnici sadje? Ali pa, da ajda ni žito in da arašidi pravzaprav niso oreški? Čeprav botanično te trditve držijo, se v prehrani takšna živila razvrščajo v skupine, ki jim je skupen običajen način uporabe v vsakodnevni prehrani. Ne glede na to, kako jih poimenujemo, pa gre za živila z ugodno hranilno sestavo, ki imajo pomembno vlogo v uravnoteženi prehrani.

Botanično gledano, rastline razvrščamo glede na njihovo pripadnost določeni družini rastlin. Če vprašate botanike, vam bodo razložili, da se sadje razvije iz cvetnega dela rastline, v svoji notranjosti pa vsebuje semena, ki služijo razmnoževanju rastline. Tako je tudi pri paradižniku. Paradižnik se na rastlini razvije iz cveta, če ga prerežemo, pa v njem lahko opazimo drobna semena. Drži torej, da je po botanični definiciji paradižnik v resnici sadje. Raba izrazov 'sadje' in 'zelenjava' se lahko v prehrani in kulinariki razlikuje od botaničnega poimenovanja. V prehrani na živila gledamo nekoliko drugače in jih razvrščamo predvsem glede na način uporabe ter njihovo sestavo. Paradižnik običajno uživamo v različnih jedeh, kot so solate, priloge in omake, na podoben način, kot uživamo zelenjavo, zato v prehrani o paradižniku običajno govorimo kot o zelenjavi. V splošnem bi lahko rekli, da prehransko gledano zelenjava pogosto vsebuje tudi manj sladkorja kot sadje, ki je iz tega razloga slajšega okusa. Tako sadje, kot zelenjava sta bogata z antioksidanti, ki našemu telesu pomagajo pri obvladovanju oksidativnega stresa. Pogosto so to barvila, ki živilom dajejo značilno barvo - od tu izhaja tudi priporočilo za uživanje čim več različnih barv sadja in zelenjave.

Podobne prehransko-botanične zagate se pojavijo tudi pri žitih in podobnih živilih. Še posebej zanimiva je ajda, ki je – podobno kot kvinoje in amaranta – ne uvrščamo med žita, temveč med t.i. neprava oz. pseudo žita. Zanimivost pri ajdi je še, da njeno zrno v resnici ni seme, temveč je botanično plod - orešek, ki vsebuje seme. V semenu je kalček, ki pri navadni in zlasti pri tatarski ajdi vsebuje rutin in druge koristne bioaktivne snovi.

Zelo zanimiv primer so tudi arašidi, ki pa nasprotno niso orešek, kot bi si marsikdo mislil. Glede na botanično razvrstitev arašide podobno kot grah, fižol, sojo in lečo in druge stročnice uvrščamo v družino metuljnic. Zanimiva značilnost te družine rastlin je tudi, da živijo v sožitju z bakterijami rodu Rhizobium, kar jim omogoča izrabo dušika iz zraka. Te rastline zato lažje uspevajo tudi tleh, ki so revnejša s hranili. Plod arašida je strok, v katerem se razvijejo semena – arašidi, ki jih uživamo. Zanimivost arašidov je še, da njegovi stroki rastejo pod zemljo. Zaradi svoje podobnosti z oreški, ki jih sicer običajno uporabljamo v kulinariki, s prehranskega vidika na arašide lahko gledamo kot na oreške. Tudi hranilna sestava arašidov je precej podobna oreškom, saj vsebujejo precej več maščob od drugih stročnic, na primer fižola, graha in leče. So pa tako oreški, kot tudi stročnice dober vir beljakovin in prehranskih vlaknin, zato predstavljajo pomemben del pestre in uravnotežene prehrane. Posamezniki imajo na arašide lahko močno alergijo in jih zato ne smejo uživati niti v sledovih, medtem ko so za vse ostale zelo hranljivo in varno živilo.

Ne glede na to, kako razvrščamo paradižnik, arašide ali ajdo, gre v vseh primerih za živila z ugodno hranilno sestavo, zato se njihovo redno uživanje priporoča v okviru pestre in uravnotežene prehrane.