V slovenski prehrani že dolgo uporabljamo dve vrsti ajde, navadno (Fagopyrum esculentum Moench) in tatarsko (Fagopyrum tataricum Gaertn.). Obe izvirata z območja Himalaje, navadna ajda tam uspeva na zmernih nadmorskih višinah, tatarska pa na višinah tudi preko 4.000 metrov. Navadna ajda ima bele ali rožnate cvetove, na območju Himalaje včasih tudi rdeče cvetove, tatarska pa manjše cvetove zeleno rumene barve. Navadna ajda ima zrnje pravilne trikotne oblike, tatarska ajdova zrna pa so majhna in zgrbančena. Medtem ko so moka in jedi iz navadne ajde sivkaste barve, so moka in jedi iz tatarske ajde zelenkaste barve. Obe vrsti ajde ne vsebujeta glutena, imata kakovostne beljakovine z izredno ugodno aminokislinsko sestavo, kaša ima počasi prebavljiv škrob, kar je ugodno s stališča sladkorne bolezni, vsebujeta tudi mineralne snovi in prehranske vlaknine. Navadno ajdo pridelujemo v Sloveniji že vsaj 600 let, torej jo poznamo dalj časa kot koruzo ali krompir. Začetki gojenja tatarske ajde niso natančno znani, gotovo pa je, da je v pridelavi pri nas že več kot 200 let.

Tatarsko ajdo je v Sloveniji okoli leta 1816 širil Žiga Zois, z namenom zagotavljanja hrane v času lakote, ki so jo pogojevale tedanje neugodne vremenske razmere. Na območju Tihega oceana je prišlo v letih 1812 do 1815 do vrste večjih vulkanskih izbruhov. Pepel in pline je odneslo visoko v atmosfero, kjer so jih vetrovi raznesli. Vulkanski pepel je tako prekril nebo tudi v srednji Evropi, zmanjšalo se je sončno obsevanje in mnoge kmetijske rastline, kot na primer pšenica in pira zaradi nižjih temperatur in pomanjkanja sončne svetlobe niso dale dovolj pridelka. V tistem času je baron Žiga Zois z območja današnje Češke pridobil semena tatarske ajde, ki daje zmeren pridelek tudi v neugodnih razmerah. Tatarska ajda je tako v naših krajih, zlasti na Koroškem in Štajerskem, zadovoljivo obrodila in v tistem času rešila lakote mnoge Slovence. Ker je bila tatarska ajda, bolj kot navadna ajda, namenjena prehranjevanju revnejših ljudi, so jo slabšalno poimenovali »cojzla«.

Navadna ajda je glede gojenja skromna rastlina, ne ustrezajo ji z dušikom bogata tla, tudi oskrba s pesticidi običajno ni potrebna in je zato zelo primerna za ekološko pridelavo. Podobno kot navadna ajda je tudi tatarska skromna rastlina. Za razliko od navadne ajde je tatarska ajda samoprašna rastlina, za oprašitev ne potrebuje žuželk, ki sicer oprašujejo navadno ajdo. Zaradi navedenega tatarska ajda ni medonosna rastlina, kar pa je značilnost navadne ajde. Je napol divja rastlina, ki se sama brani in zatira plevele. Izsledki raziskav kažejo, da zlasti tatarska ajda izloča v tla, v katerih raste, naravne herbicide, ki zatirajo kalitev semen plevelov, zaradi česar pri njenem gojenju navadno ni večjih težav z zapleveljanjem posevka. Odporna je na nizke temperature, zaradi česar je primerna za gojenje predvsem v višje ležečih predelih.

V drugi polovici 20. stoletja se je, še pogosteje kot gojenje navadne ajde, začelo opuščati pridelovanje tatarske ajde. Razlogov je več, predvsem pridelovanje koruze, ki ne omogoča sejanja strniščnih posevkov, zaraščanje hribovskih območij, za katera je bilo pridelovanje tatarske ajde še posebej primerno. Ljudi je od gojenja in uporabe odvrnil tudi grenkast okus, nižji odstotek moke in večji delež luščin in otrobov pri mletju v primerjavi z navadno ajdo. Zadnji zgodovinsko zabeležen posevek tatarske ajde v Sloveniji je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Radohovi vasi na Dolenjskem. V tistem času se ljudje še niso zavedali, da je grenek okus tatarske ajde posledica visoke količine antioksidantov flavonoidov. Zaradi rutina, kvercetina in drugih flavonoidov so jedi iz tatarske ajde nekoliko grenkaste, a to je za poznavalce prijetna, žlahtna grenkoba. Raziskave nakazujejo, da bi flavonoidi in druge snovi tatarske ajde lahko ugodno vplivali na zdravje krvožilnega sistema, zmanjševali utrujenost in prispevali k počasnejši presnovi škroba v sladkor.

Po tradicionalnem načinu pridelovanja se v Sloveniji navadno ajdo požanje, suši, popari in olušči. Oluščeno ajdo jemo kot kašo, moko pa pridobimo z mletjem nepoparjenih ajdovih zrn. Iz ajdovih luščin delajo tudi vzglavnike, ki zaradi dobrega prevajanja vlage in toplote prispevajo h kakovosti spanca. Za vzglavnike smemo uporabiti le ajdove luščine po pridobivanju kaše, ki so brezprašne. Luščine po mletju ajde za moko namreč vsebujejo ostanke drobnih delcev moke, kar med spanjem lahko povzroča težave.

Po letu 2000 smo v Sloveniji tatarsko ajdo začeli znova pridelovati, zlasti na ekoloških kmetijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Njeno pridelovanje in uporaba, tudi osipanje zrn na njivi in vznik raztrošenih zrn po nekaj letih, se razlikuje od navadne ajde. Ker kmetje nimajo več nekdanjega znanja o pridelovanju tatarske ajde, jo je potrebno ponovno uvajati in obenem tudi preizkušati tehnologijo pridelave in njene uporabe. V Sloveniji se v ta namen izvaja projekt "Lokalno pridelana ajda kot surovina za proizvodnjo kakovostnih živil", katerega cilj je podpora kmetovalcem in živilski industriji za učinkovito gojenje in uporabo ajde in tatarske ajde v proizvodnji visoko kakovostnih živil. Projekt vodi Inštitut za nutricionistiko v sodelovanju z Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani, Institutom »Jožef Stefan« in Kemijskim inštitutom. Projekt financirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano RS. V sodelovanju z raziskovalno skupino omenjenega projekta je mlinar Anton Rangus iz Dolenjega Vrhpolja pri Šentjerneju kot edini v Evropi doslej razvil luščenje tatarske ajde za tatarsko ajdovo kašo. Tehnologija je zelo zahtevna, njeno uporabo je doslej obvladalo le nekaj podjetij na Kitajskem, Koreji in Japonskem. Obenem v okviru aktivnosti projekta na Izobraževalnem centru Piramida Maribor, pod vodstvom Dr. Blanke Vombergar, poteka tudi razvoj izdelkov iz tatarske ajde kot so tatarske ajdove pletenice, ajdovi štruklji, medenjaki, tatarski ajdov kruh, tatarske ajdove palčke, tatarska ajdova makova potica z gozdnimi sadeži in tatarska ajdova orehova potica, tatarske ajdove kremne rezine, ajdovi keksi in piškoti, krhki flancati iz tatarske ajde, tatarska jabolčna torta, tatarska ajdova pica, zelene tatarske ajdove palačinke itd. Rezultati raziskav so prispevali k pomembnim spoznanjem, ki vplivajo na način priprave ajdovih žgancev. Na Dolenjskem so včasih pripravljali žgance tudi iz moke tatarske ajde. Žgančevko so odlili in jo nadomestili z navadnim kropom. Ker so tudi v žgančevki antioksidanti, mineralne snovi in kakovostne ajdove beljakovine, je priporočljivo, da se je ne odliva, ampak uporabi namesto navadnega kropa.